Za prelep uvod v novo leto, smo v sejni dvorani Klinike za pediatrijo pripravili razstavo

»IZPOD MARKOVIH ČUDEŽNIH PRSTKOV«. 

Na otvoritvi smo si lahko ogledali risbe portretov zdravnikov in medicinskih sester, ki se vsakodnevno razdajajo in skrbijo za naše male in velike junake. Kako jih doživlja in vidi Mark, pa si lahko ogledate do marca tudi vi.

Ingrid Ladinek Korez

Nekaj besed o avtorju razstave:

Mark Antonij Žumer

Mama pravi, da sem star deset let in ker pravijo, da mame ne lažejo, to verjetno drži.

Rodil sem se 28. 11. 2004 v ptujski porodnišnici. V naši družini sem prvi otrok in tako sem še posebej razveselil svoje starše, saj so se z mano učili starševskih radosti, odgovornosti in vsega, kar sodi v neko družino.

Mama pravi, da sem priden otrok, in če tako pravi, menda drži. Kot dojenček sem malo jokal in bil nasploh previden in umirjen.

Zelo hitro sem pričel barvati pobarvanke in risati svoje prve risbice in hitro smo imeli težavo, da nam je na Ptuju v Sparu zmanjkalo novih pobarvank. Moji starši so kmalu ugotovili, da mi risanje leži in me vedno k temu spodbujali. Ko so vrstniki risali kroge in črte, sem jaz ljudem narisal že oči , prste in pač vse, kar sodi k človeku.

Tudi ob vstopu v šolo so učiteljice vedno govorile, da sem priden, poslušen in da imam      »roko« za risanje. Takrat sem tudi sam pomislil, da pa je mogoče kaj od tega res, če že vsi o tem govorijo. In tako sem začel risati. V prvem in drugem razredu sem si sam izdelal svoje knjigice in jih tudi ilustriral ter kasneje tudi pripovedoval za domače branje.

Zadnja štiri leta mi moje otroštvo lepša, s svojo nagajivostjo in živahnostjo, moj bratec Kristjan. Poleti, če nam čas dopušča, radi z atijem pobegnemo od doma in gremo lovit ribe. To je naš čas, ki ga moški del družine preživi skupaj. Le da imamo za to razvedrilo bolj malo časa, saj imamo doma tudi čebele. Tako da sem tudi nekaj malega čebelar, pridno pomagam staršema čebelariti in skoraj nikoli ne pozabim na provizijo od prodanega medu in sveč.

Verjetno pa se vsi sprašujete, zakaj razstavljam svoje risbice prav na pediatriji?

No, ker sem tu bolj ali manj reden gost. Imam namreč redko gensko bolezen, ki se imenuje cistična fibroza. Ta je zaslužna za to, da mi doma nikoli ni dolgčas, saj moram vsakodnevno opravljati inhalacije in fizioterpije. Ob tem zaužijem tudi veliko dodatkov k prehrani, s katerimi se trudimo, da ostajam v kondiciji za vsakodnevne obveznosti. Kljub vsemu trudu pa je bolezen velikokrat tista, ki premaga naše trude in takrat se obrnemo po pomoč na pediatrijo, kjer nam dr. Homšak in ostala ekipa pomagajo lajšati akutne težave.

Tako kot sem imel v zibelko položeno težko bolezen, sem imel zgleda položene tudi svinčnike, s katerimi najraje rišem. Starša mi nikoli ne dovolita, da bi se zaradi bolezni smilil sam sebi, saj sem kljub vsem težavam s staršema v kamionu prepotoval dobršen del Evrope. Najbolj všeč sta mi bili Anglija in Škotska. Odkar ati ne vozi več kamiona, pa največkrat odpotujem na hrvaško primorje, kjer preživim velik del svojih počitnic, saj morski zrak blagodejno deluje na moje zdravje. Vesel sem tudi, da imam veliko prijateljev in najboljše sošolce, ki mi stojijo ob strani v slabih (v bolnišnico mi pošiljajo risbice) in dobrih dneh, ko praznujemo rojstne dneve, ki so nepozabni.

… danes ne razstavljam risbic zaradi tega, ker imam cistično fibrozo, ampak zato, ker imam, kot mama pravi, čudežne prstke. In če mama tako pravi, potem že drži.