»Jaz nočem postati velik!« je dejal odločno Tomaž.

»Jaz tudi ne!« je rekla Anica.

»Ne, to je nekaj, česar si nočemo privoščiti,« je rekla Pika. »Veliki ljudje nimajo nikoli nič prijetnega. Imajo cel kup dolgočasnega dela in smešne obleke in kurje oči in komunalne davke.«

-          - odlomek iz knjige Pika Nogavička (A. Lindgren) -

V torek, 19. 4. in v sredo, 20. 4., tudi mi nismo želeli odrasti in se veselili, da smo oz. ostajamo v otroškem svetu. Prav zato smo imeli dneva, namenjena otrokom – majhnim in velikim, drugačnim, samosvojim, zabavnim …

Otroci in mladostniki Klinike za pediatrijo UKC Maribor so se družili z učenci Centra za sluh in govor Maribor. To je bil prav poseben dan … Iti na obisk k učencem, ki so gluhi in naglušni oz. imajo govorno-jezikovne težave je poseben privilegij, ki smo ga lahko doživeli. Učenci šole z učiteljico in ostalim strokovnim kadrom so nas lepo sprejeli z uvodnim nagovorom in krajšim umetniškim programom, kjer smo spoznali njihov način šolanja in posebnosti učencev ter se seznanili z osnovnimi tehnikami sporazumevanja, saj smo se z njimi seveda želeli tudi pogovarjati in vzpostaviti dobre komunikacijske spretnosti. Sledila je skupna aktivnost na igrišču. S pomočjo padala – ne, nismo bili tako adrenalinski, da smo skakali s strehe šole J – smo se igrali z učenci, ki so bili v varstvu. Prav hitro smo ugotovili, koliko skupnega nas povezuje in da smo vsi drugačni in tako enaki hkrati. Bilo nam je tako všeč, da skoraj nismo želeli oditi, a bili smo vezani na dejavnosti, ki so sledile pri nas v bolnišnični šoli. Še enkrat hvala Centru za sluh in govor, da nas je tako lepo sprejel in da smo se lahko družili z učenci in učiteljicami.

V bolnišnici nas je pričakala učiteljica Dragica, ki nam je s pomočjo naše gostje Taje predstavila, kako živijo otroci po svetu. Taja je nekaj časa živela in se šolala v Novi Zelandiji – s pomočjo slikovnega materiala nas je popeljala v učencev svet na drugi strani sveta in za trenutek smo si vsi zaželeli, da bi lahko obiskovali novozelandsko šolo, saj se njihov šolski sistem kar precej razlikuje od našega. Morda pa nas pot popelje kdaj tudi tja?

Medtem ko smo se mi družili z učenci s Centra za sluh in govor, pa so učenci, ki so ostali na oddelku, spoznali pogumnega leva Rogija, ki je iskal svojo srečo in jo na koncu … No, pa le preberite in ugotovite sami, ali jo je našel ali ne. Hvala učitelju Igorju, da nas uči na drugačen način iskati pot k sreči.

Ker smo otroci po duši še dalj časa kot naše telo to sporoča, smo bili zelo veseli, da nas je naslednji dan, 20. 4., obiskal lutkar Miha Arh, ki je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Sprva smo razgibali naša telesa in glasove, sledila je improvizacijska igra z lutkami, ki so dobile dušo iz različnim predmetov, ki smo jih našli v njegovi čarobni škatli. Ali lahko verjamete, da smo znali uprizoriti tudi prav posebno verzijo Rdeče kapice? Škoda, da niste bili z nami in videli, koliko umetniške inspiracije in znanja premorejo naši učenci in tudi učitelji. 

Alenka Prah, Ingrid Ladinek Korez in Simona Mlinšek